Anketa
Vsako leto 14. novembra obeležujemo svetovni dan sladkorne bolezni, ki jo ima danes že kar 347 milijonov ljudi. V Sloveniji ima odkrito sladkorno bolezen kar 8 % ljudi. Vsako leto se diabetes razvije pri 7 milijonih ljudi. Posebej zaskrbljujoče pa je dejstvo, da se število bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 povečuje tudi med otroki in mladostniki, pravi dr. Jelka Zaletel, predstavnica Diabetološkega združenja Slovenije. Preverite, kako lahko z rednim gibanjem in primerno prehrano blažimo simptome bolezni.
Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus (dobesedni prevod: sladek urin) je v 21. stoletju opredeljena kot kronična bolezen, pri kateri beta celice trebušne slinavke (pankreas) ne proizvajajo več inzulina ali pa ga proizvajajo v večjih količinah, vendar ga telo ne more več učinkovito porabiti. Pri tem postane moten prehod glukoze iz krvi v celico, glukoza v celici narašča, celica pa ne dobi potrebne energije za delo, zato ne more pravilno delovati. Pri motnjah presnove glukoze pride sočasno tudi do otežene presnove drugih hranil, maščob in beljakovin.
Po podatkih svetovne zdravstvene organizacije ima danes sladkorno bolezen že 347 milijonov zemljanov, od tega jih 60 milijonov živi v Evropi. V Sloveniji ima odkrito sladkorno bolezen kar 8 % Slovencev, kar 20 % Slovencev pa ima predstopnjo diabetesa z izraženim metabolnim sindromom in moteno intoleranco za inzulin.
Vrste sladkorne bolezni
Danes v svetu 90 % vse sladkorne bolezni predstavlja sladkorna bolezen tip 2, katere nastanek je izključno posledica neprimernega življenjskega sloga, debelosti, povišanega krvnega tlaka in spada med kronične nenalezljive civilizacijske bolezni. Zaradi naraščanja debelosti v vseh starostnih skupinah prebivalstva postaja sladkorna bolezen tip 2 tudi bolezen mladih ne le starostnikov, kot je to veljalo še pred desetletjem. Danes se za sladkorno boleznijo tip 2 zdravijo že osnovnošolci, ki imajo opredeljeno debelost. Zavedati se je potrebno, da po izbruhu bolezni, lahko s primerno prehrano in gibanjem blažimo simptome bolezni, popolnoma pa se bolezni ne moremo nikoli več rešiti.
Približno 10 % sladkornih bolnikov pa zboli za sladkorno boleznijo tip 1, ki je opredeljena kot avtoimuno obolenje, pri katerem gre za dokončni propad beta celic pankreasa, ki jih uniči lastni imunski sistem. Največkrat za sladkorno boleznijo tip 1 zbolimo že v otroštvu, v posameznih primerih pa lahko zbolimo tudi v začetku odrasle dobe pri 20 ali 30 letih. Nastop bolezni je odvisen od hitrosti propada beta celic, ki navadno pričnejo propadati že ob rojstvu. Ko se njihovo število zmanjša na količino, ko organizem ni več sposoben uravnati sladkorja v krvi, izbruhne bolezen, nenadno, lahko v nekaj dneh. V Sloveniji vsako leto zboli za dva osnovnošolska razreda otrok (okoli 60), ki se zdravijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani z najsodobnejšo metodo, s tako imenovano inzulinsko črpalko.
Morda manj znan je gestacijski diabetes ali nosečniški diabetes, ki nastane v nosečnosti po vsej verjetnosti zaradi hormonskega stresa in v 90 % izgine po porodu. Prehrana je v tem obdobju zelo pomembna, saj mora nosečnica nujno vzdrževati primeren nižji nivo sladkorja v krvi, saj z visokimi vrednostmi sladkorja ogrozi življenje ploda, lahko pride do splava, prezgodnjega poroda, ali pa se porod zakomplicira zaradi prevelike teže. Diabetes v nosečnosti je napovednik, da nas sladkorna bolezen tip 2 lahko doleti kasneje v življenju (po 40. letu).
Tipični znaki, ki opozarjajo na nastanek sladkorne bolezni, so:
- povečano izločanje vode iz telesa (uriniranje)
- dehidracija in huda žeja
- slabo počutje, kronična utrujenost
- hitra izguba teže
- zmanjšana odpornost organizma (infekti, virze)
Cilji zdravljenja sladkorne bolezni
- odprava simptomov in znakov bolezni
- preprečevanje akutnih zapletov sladkorne bolezni
- – hipoglikemija
- – hiperglikemja
- preprečevanje kroničnih zapletov
- – diabetična nefropatija (kronični zaplet na malih žilah v ledvicah)
- – diabetična retinopatija (kronična okvara žilic na očesnem ozadju)
- – diabetična nevropatija (kronična okvara živcev)
- – kardiovaskularna obolenja (srčni in možganski infarkt, ateroskleroza, angina pectoris)
- – diabetična noga
- izboljšanje kakovosti življenja
- zmanjšanje umrljivosti
Pomembna sta prehrana in gibanje
Primerna telesna teža:
Pomembno je, da ima sladkorni bolnik primerno telesno težo glede na svojo višino in starost. Prekomerna telesna teža oz. debelost je glavna težava sladkornih bolnikov tipa II in že sama pametna izguba odvečnih kilogramov bi marsikateremu bolniku omogočala dobro kontrolo nad krvnim sladkorjem le s prehrano, brez zdravil. Pri sladkornem bolniku tip I, ki je vedno inzulinsko odvisen, pa normalna telesna teža ob redni telesni aktivnosti pomeni manj potrebnih enot inzulina.
Redna telesna aktivnost:
K urejenosti sladkorne bolezni pripomore tudi redna telesna aktivnost. Redna telesna aktivnost pomeni vsakodnevna aktivnost, ki neprekinjeno traja vsaj 30 minut. Zaželeno je biti telesno aktiven vsak dan 60 minut. Sladkorni bolnik lahko opravlja katerokoli telesno aktivnost, bodisi je to hoja, nordijska hoja, tek na smučeh, tek v naravi, zmerna vadba v fitnes centru, smučanje, plavanje, tudi triatlon in aktivno ukvarjanje s športom sladkornim bolnikom ni prepovedano. Morajo pa v tem primeru še bolj skrbno načrtovati obroke, predvsem pred in po končani telesni aktivnosti, in glede na intenziteto korigirati vnose inzulina oziroma zdravil. Kajti hipoglikemije so lahko ob intenzivni vadbi pogostejše.
Primeren režim prehranjevanja
Pravilno načrtovana prehrana sladkornega bolnika je osnova vsakega zdravljenja sladkorne bolezni, ne glede na vrsto sladkorne bolezni in ali je sladkorni bolnik zbolel v mladosti ali v kasnejšem obdobju. Priporočila za zdravo prehrano sladkornih bolnikov narekujejo zmernost v količini, raznolikost v izboru živil in sestavi jedi. Le na ta način se lahko doseže in vzdržuje optimalna normoglikemija (4–7 μmol/l) v krvi, zagotovi dovolj vseh hranilnih snovi, doseže pri mlajših sladkornih bolnikih primerna rast in razvoj, pri starejših pa primerno vzdrževanje telesne teže.
Prehrana mora upoštevati zahtevo, da sladkornega bolnika nasiti, mu omogoči normalen telesni in duševni razvoj, ga varuje pred debeljenjem, hipoglikemično in diabetično komo. Sodobne prehranske smernice sladkornim bolnikom ne prepovedujejo več cele vrste živil, temveč jim s skrbnim načrtovanjem obrokov in uporabo metode štetja ogljikovih hidratov omogočajo boljšo in lažjo kontrolo krvnega sladkorja.
Prehrana sladkornega bolnika mora biti urejena. Celodnevno prehrano zato sestavljajo redni obroki (trije glavni in dve vmesni malici), ki naj bodo enakomerno razdeljeni (najbolje na tri do tri ure in pol), da ni presnova naenkrat preveč obremenjena. Zaradi čim boljše urejenosti sladkorne bolezni ni priporočljivo posameznih obrokov izpuščati, saj izpuščanje posameznih obrokov vodi v prenajedanje in posledično v naraščanje telesne teže in debelost. Pomembni pri tem so deleži hranilnih snovi, ki so ne glede na količino potrebne energije zastopani v naslednjem razmerju:
- 45–50 % OH – ogljikovih hidratov
- 15–20 % B – beljakovin
- 30–35% M – maščob
V obroku zagotovimo:
- pretežno sestavljene ogljikove hidrate – škrobna živila
- prehrano, bogato z dietnimi vlakninami
- v vsakem obroku zelenjavo in/ali sadje
- beljakovinska živila z manj maščobe (npr. pusto meso)
- nasičene maščobe predvsem živalskega izvora omejimo
- enostavne ogljikove hidrate močno omejimo.
Na krožniku naj bo:
- Na ½ krožnika naložimo zelenjavo in sadje. Prednost dajemo zelenjavi kot je brokoli, cvetača, kumare, bučke, špinača, blitva, zelje v vseh variacijah, repa, solata, paradižnik, paprika, surovo korenje … Pri zelenjavi ni praktično nobenih omejitev, svetujemo le, da je ne razkuhamo. Zato pogosteje priporočamo presno zelenjavo v obliki solate. Pri sadju je dovolj, da je ob obroku le kos sadja. Izogibamo se bananam, grozdju in lubenicam ter prezrelemu sadju.
- ¼ krožnika predstavljajo škrobna živila, ki imajo nizek glikemični indeks – GI. Nizek GI imajo škrobna živila, ki so bogata s prehransko vlaknino in so tudi pravilno termično obdelana. Izbiramo med polnozrnatimi testeninami, ki so kuhane »al dente«, neoluščenim rižem, ki je pripravljen le v dvojni količini vode, ali različnimi polnovrednimi kašami (ajdova, pirina, ovsena, ječmenova). Občasno je lahko na četrtini krožnika tudi krompir (najbolje kuhan v olupku) ali polenta (boljša je tista, ki jo moramo kuhati vsaj pol ure, kot pa instant). Stročnice v prilogi (grah, stročji fižol, fižol, leča, soja) so živila, ki sodijo na ta del krožnika in ne med zelenjavo!
- Naslednjo ¼ krožnika zapolnimo s kvalitetnimi beljakovinskimi živili – pustim mesom (govedino, teletino, zajcem, ovčetino …), perutnino brez kože, morskimi ribami (najboljše so tuna, skuša, losos ali pa čisto običajne sardelice, le ocvrtih ne priporočamo). Seveda lahko namesto mesa občasno ponudimo tudi jajce, tofu sir ali skuto.
- Ob krožnik obvezno sodi kozarec vode, mineralne vode ali nesladkanega čaja. Seveda občasno lahko namesto sadja ponudimo rebro temne čokolade s 70 % kakava ali kepico sladoleda.
Avtorica: Andreja Čampa Širca