V gostilno z malčkom?
Naš dve leti in pol star malček je zelo živahen. Kako naj grem z njim v restavracijo? Naj sploh grem?
Otroci so pač živahni in marsikateri psiholog vam bo to potrdil za povsem naravno vedenje. S “pridnimi” otroki, ki lepo sedijo pri mizi, mirno in tiho čakajo na jed, ki so jo naročili, prav nič ne packajo, jim nikoli ne pade žlica po tleh in seveda vse pojedo do konca tudi solato, s takšnimi nekaj ni prav. Jasno, to ne pomeni, da naj starši pri tem vedno mižimo na obe očesi. Primernega obnašanja naj se otroci učijo z zgledom, ki jim ga damo starši, vsekakor naj se učijo ves čas, tudi doma, že od malega dalje. To pomeni, da ima otrok svoje mesto ob mizi in naj obeduje z nami. Če je le mogoče, naj bo vsaj en obrok v dnevu skupen, družinski, pri katerem otrok spoznava pravila bontona.
Otrokom veliko pomeni, da imajo svoj pribor, svoj pravi krožnik in lep kozarec, ne vedno le plastičen. In prtiček, v katerega si obrišejo umazane prstke in usta, v restavraciji pa svoj (mamin ali očetov) jedilni list, čeprav ne zna brati, da skupaj izbereta zanimivo jed zanj. Zadnje leto pred vstopom v šolo naj otrok ob vsem opisanem spozna tudi veščino pravilne uporabe jedilnega noža za rezanje in vsaj navijanje špagetov ob krožnik ali žlico.
Zato kar pogumno. Dogodivščina bo vsem koristila. Med čakanjem na naročeno pa ni ovir, da se ne bi malo sprehodili, morda pokukali v kuhinjo ali šli na ogled puhteče peči za pico. Še to: po izkušnjah sodeč so otroška igrala prej moteča, kakor dobrodošla.
